alpsko mesto

Pozdravljeni, danes je sreda, 29. marec 2017


Zgodovinski oris

Pol tisočletja in več ...

Na zemljevidu Idrijsko območje razpoznavno zaznamuje zgornje porečje reke Idrijce s pritoki, kjer se stikata alpski in dinarski svet, ki je razbrazdan s številnimi grapami in dolinami.Tri četrtine površja prekrivajo gozdovi, proti vrhu pobočij pa se razprostirajo kraške planote: Črnovrška, Zadloška, Vojskarska, Ledinska, Vrsniška. Tudi v geološkem pogledu je to eno od najzanimivejših, saj čezenj poteka Idrijska tektonska prelomnica.

Širša okolica Idrije nudi možnost za različne rekreativne dejavnosti in sprostitev v naravi, za planinske izlete in pohode, vsakovrstno kolesarjenje, lov, ribolov in raziskovanje krajevnih znamenitosti.

Idrijsko ozemlje, ki ga po letu 1995 določajo tudi meje nove občine Idrija obsega 294 km2 in šteje približno 12 000 prebivalcev, ki živijo v 38 naseljenih krajih: Čekovnik, Črni Vrh, Dole, Godovič, Gore, Gorenja Kanomlja, Gorenji Vrsnik, Govejk, Idršek, Idrija, Idrijska Bela, Idrijske Krnice, Idrijski Log, Javornik, Jelični Vrh, Kanji Dol, Korita, Ledine, Ledinske Krnice, Ledinsko Razpotje, Lome, Masore, Mrzli Log, Mrzli Vrh, Pečnik, Potok, Predgriže, Razpotje, Rejcov grič, Spodnja Idrija, Spodnja Kanomlja, Spodnji Vrsnik, Srednja Kanomlja, Strmec, Vojsko, Zadlog, Zavratec in Žirovnica.

Pokrajina je kljub slabim naravnogeografskim pogojem dokaj gosto poseljena, vendar so naravne razmere dopustile razvoj le dveh večjih naselij, Idrije in Spodnje Idrije, ki ležita v malce razširjenih dolinah na sotočju Idrijce in Nikove in Idrijce in Kanomljice.

Strnjene vasi in ostali zaselki so se razvili povečini na planotah, v strmih bregovih pa samotne kmetije.

Nekdaj drugi največji rudnik živega srebra na svetu je omogočil mestu Idriji osnove za razvoj in prepoznavni pečat v svojski stanovanjski in industrijski arhitekturi. Idrija ni bila prepoznavna samo kot rudarsko mesto, temveč tudi kot kulturno, izobraževalno in nenazadnje politično naselje, ki je že leta 1581 dobilo protestantsko ljudsko šolo, 1876 čipkarsko, 1892 pa gozdarsko šolo. Leta 1901 je občina ustanovila realko, ki velja za prvo srednjo šolo na Slovenskem, kjer so poučevali v materinem jeziku.

V 18. stoletju je Idrija dobila prvo namensko zgrajeno gledališko stavbo na Slovenskem in moderno žitno skladišče.

Nad hudourniško Nikovo je bil v letih 1522 do 1533 postavljen idrijski grad Gewerkenegg, kjer so hranili živo srebro in žito in kjer je skoraj 400 let domovala rudniška uprava. Danes pa v njem, evropsko prepoznavni Mestni muzej Idrija, navdušuje obiskovalce s stalnimi in občasnimi razstavami ter drugimi kulturnimi dogodki.

Z izjemo rudarske Idrije so se ljudje tu preživljali s kmetijstvom, živinorejo in poljedelstvom. Domače obrti, razen redkih izjem, žebljarstvo na Vojskem, sodarstvo na Črnovrškem, kovaštvo, mizarstvo, čevljarstvo, vrvarstvo, platnarstvo, oglarstvo, kamnoseštvo niso imele večjega pomena. Od 17. stoletja dalje pa je idrijski prostor bistveno zaznamovala nova obrt– izdelava čipk, ki so jo vzele za svojo soproge in hčerke idrijskih rudarjev ter kmečke ženske iz okoliških vasi predvsem v zimskem času. Z zaslužkom od prodaje doma narejenih čipk so bistveno prispevale k izboljšanju težkega materialnega stanja v družini.
Druga polovica 20. stoletja je pomenila prelomnico za življenje v hribovskih naseljih, saj so se pogoji tam bistveno izboljšali. Temu je pripomogla možnost dodatnega in novega zaslužka v novonastajujoči industriji v dolini. Gospodarska in socialna podoba krajev in kulturna krajina so čez noč pridobili novo podobo. Že skoraj zamrle kmetije so ponovno oživele z obnovljenimi stanovanjskimi hišami, gospodarskimi poslopji, mehaniziranim obdelovanjem zemlje, posodobljeno in intenzivno živinorejo.

Nekdanje podobe kmečkega in vaškega življenja so ostale samo kot odsev in oddaljen spomin na čase, ki so nepreklicno minili.

Prvi priseljenci naj bi prišli na črnovrško planoto v 15. stoletju iz škofjeloškega okraja z večinoma nemškimi koreninami. Na njih še vedno spominjajo krajevni priimki Flander, Rudolf, Kašander, Paver. Kolonisti so z velikim trudom sekali gozdove, da so se ti pričeli umikati senožetim in obdelovalni zemlji. Začeli so nastajati logi, ki so postali osnova za manjša naselja na katere še danes spominjajo krajevna imena kot so Idrijski Log, Zali Log, Mrzli Log in Zadlog. Zaradi velikega gozdnega bogastva se je začela razvijati lesna obrt, predvsem izdelovanje škafov in sodov, kar je bilo po svoje logično zaradi bližnje vinorodne Vipavske doline. Planota se razprostira med Javornikom, Špikom, Črnim robom, ki jo obdajajo veliki smrekovi in bukovi gozdovi in od tod tudi najverjetnejše poimenovanje kraja Črni Vrh. Veliko kraških brezen, ki so posejana po planoti so dobila imena po lastnikih in bližnjih gospodarjih posestev, kot so Erjavčevo, Tominčevo, Oblakovo, Andrejčkovo, Habečkovo brezno, Ciganska in Golobeja jama in jama Ledenik pod Črnim robom kamor so hodili včasih sekat led. Veliko od teh brezen in jam je globokih tudi nekaj sto metrov. Planota je postala predvsem v času italijanske zasedbe turistična destinacija, ki je prišla predvsem do izraza v poletnih in zimskih mesecih, ko so sem prihajali na oddih prebivalci večjih mest iz severne Italije. Ugodna klima je blagodejno vplivala na dihala in tu so Italijani ustanovili pravcato »kolonijo« za obolele otroke.

Glavno naselje na planoti je Črni Vrh, ki je prislonjeno pod Špik in se deli na Zgornjo vas ob pobočju in Spodnjo vas, ki je na drugi strani glavne ceste, ki pelje skozi Črni Vrh. Leta 1908 je Zgornjo vas zajel požar, kjer je zgorelo 18 poslopij z vsem imetjem gospodarjev. Drugič pa je vas pogorela ob partizanskem napadu na domobransko postojanko konec avgusta 1944.

Dominantno podobo pa daje kraju cerkev sv. Jošta, ki verjetno izhaja iz 16. stoletja. Cerkev je bila večkrat predelana in blagoslovljena. Planota premore tudi trinajst kapelic, ki so povečini posvečene Mariji in Jezusu Kristusu in več znamenj.
Vas Godovič, ki se je razvila pod hribom Jelenškom, zavzema pomembno naravno lego proti Žirovski in Vipavski dolini, Logatcu in Ljubljanski kotlini. V doslej znanih dokumentih se je Godovič prvič pojavil leta 1526 kot »Cerkev sv. Urbana ( papeža mučenca) pri novi cesti«, ki so jo leta 1756 povečali in prezidali v sedanjo obliko.V začetku 19. stoletja je kraj pridobil šolo, ki mu je omogočila viden napredek. Danes je postala vas pomembna zaradi novih industrijskih obratov in priseljencev iz Idrije, ki si tu gradijo nove hiše. Arheologe so na območju Godovoča zaposlile najdbe iz predrimske dobe in domnevni odtis stopinje dinozavra na poti proti Medvedjemu Brdu. Vodni bajer pri zaselku Šebalk, še danes kot naravno kopališče, privlači domače in druge obiskovalce.

Vasica Gore je strnjena okoli cerkvice sv. Magdalene, katere zvonik je iz Idrije dobro viden. V cerkvenem pogledu pa je spadala pod pristojnost župnika v Spodnji Idriji. Cerkev je bila leta 1823 postavljena na mestu prejšnje manjše cerkve. Po ustnem izročilu naj bi zavetnica sv. Magdalena v meglo skrila svoje svetišče, da ga ne bi izropali Turki.

Pot skozi Dole nas popelje skozi razpotegnjeno pokrajino, ki je bilo po prvi svetovni vojni obmejno ozemlje na italijanski strani. Domačije se posvečajo pašni živinoreji, zgodovinsko pa je čez Dole vodila tovorna pot živega srebra proti Vrhniki, v obratni smeri pa nujne potrebščine za Idrijo vse do izgradnje avstrijske južne železnice s postajo v Logatcu.

Zavratec leži nekoliko nižje od Dol, kjer so še vedno vidne številne vojaške zgradbe iz časa italijanske okupacije. Prvotni prebivalci vasi so bili drvarji, ki so se ukvarjali z oglarstvom, tu so delovali tudi kamnoseki, ki so po vasi in okolici zapustili kamnite portale, stopnice in tlake. V središču Zavratca je cerkev sv. Urha, ki jo krasijo baročne freske, okolico pa zaznamujejo velike in močne kmetije.

Na preko tisoč metrih nadmorske višine se nad Idrijo, Idrijco, Kanomljico in Trebušami razprostira Vojskarska planota, ki obsega kakih 3600 ha. Naselje je razpotegnjeno po celi planoti s še značilnimi velikimi gospodarskimi poslopji. Center se je razvil na Planini okrog cerkve sv. Jožefa iz 1669 leta, ki jo krasi Križev pot. Naselitev planote se je pričela v začetku 14. stoletja, in so se prvotni prebivalci ukvarjali z živinorejo in gozdarstvom. Razvile so se tudi domače obrti z žebljarstvom, ki je danes že utonilo v pozabo in izdelava čipk. Med obema vojnama in še prej je tu slovela predelava kakovostnega mleka v maslo, ki so ga odkupovale bolnišnice in hoteli po severni Italiji. V desetletjih po drugi svetovni vojni je tudi Vojsko doživelo žalostno usodo deeagrarizacije z upadom kmetijstva in zaposlovanjem v rudarski Idriji. Število prebivalcev je upadlo in mnoge kmetije so opustele.

V zadnjem obdobju je zagon vasi dal turizem s pohodnimi potmi po planoti in Center šolskih in obšolskih dejavnosti.

Na širšem območju Vojskega so ohranjeni številni spomeniki iz časa druge svetovne vojne, ko je bilo tu pomembno žarišče osvobodilnega gibanja in je bila vas leta 1943 požgana. Grobišče, s 305 pokopanimi borci, na Vojščici nas spominja na zadnjo nemško ofenzivo proti pripadnikom partizanskih enot, ki se je vršila malo pred koncem druge svetovne vojne.

Tik pod planoto je v grapi, V studencih, od septembra 1944 pa do konca vojne, delovala partizanska tiskarna Slovenija, ki je bila največja in najbolje opremljena partizanska tiskarna na Primorskem in se je v nespremenjeni obliki ohranila do današnjih dni. Na čase druge svetovne vojne, delovanje Partizanske bolnice Pavla in skrbi za ranjence pa nas spominjata pomnika na Hudem polju in v »Zadnji centrali« bolnice.

Spodnja Idrija, je z blizu 2000 prebivalci drugi največji kraj v idrijski občini, se je razvila na razširjenem sotočju Idrijce in Kanomljice, kamor gravitirajo območje Kanomljice do Oblakovega Vrha, Idrijske Krnice, dolina Idrijce, Ledinska planota, Razpotje, Vrsnik in Pečnik. Od bolj poznane in večje Idrije je mnogo starejša. Ljudsko izročilo govori o čudežnem prikazovanju Marijine slike na Skalci nad Idrijco, kjer je bila postavljena kapela in pozneje cerkev. Najbolj množično je obiskan v Spodnji Idriji Veliki šmaren, ko krajani praznujejo god svoje zavetnice. Praznik je prerasel v vsakoletno ljudsko slavje z družabnimi in kulturnimi prireditvami.
Zaradi razširjenosti ozemlja in boljše evidence je že nekdanja avstrijska oblast razdelila Kanomljo na Spodnjo, Srednjo in Gorenjo, kot je urejena še danes.
Ob vodnih strugah so se po Kanomlji vrteli mlini, delovale so žage, odkriti pa je še mogoče sledove fužinarstva. Mnoge večje in premožnejše domačije so bile okrašene s tako imenovanimi kmečkimi freskami, ki so danes vidne na terenu pri Mohoriču, na Rovtu in v Ivaniš. Freske najbolj izstopajo na kašči v Šturmovcih v Gorenji Kanomlji, ki prikazujejo legendo o priklicu umrlega grofa iz pekla.

Zavetnik Idrijskih Krnic je sv. Florijan, vasice, ki je hribovsko naselje z urejenimi in posodobljenimi kmetijami, prav tako je v Masorah, kjer so se prebivalci preživljali z živinorejo, gozdarstvom in oglarjenjem.

Ledinsko planoto loči od Idrije in Spodnje Idrije nekaj kilometrov strme in ovinkaste ceste, ki se vije od Marofa proti Razpotju. Prva omemba Ledin je zapisana leta 1063, ki temelji na popisu vseh zaselkov in kmetij v škofjeloškemu urbarju. Ledine so z Vrsnikom in ostalimi zaselki spadale do 19. stoletja v okvir Loškega gospostva. Pečat so jim dajale velike kmetije in manjši bajtarji. Planota je do današnjih dni ostala dobro obdelana in obljudena. Tu so ljudje pridelovali vse vrste žita in gojili živino. Razvita je bila domača obrt s pridelavo lanu, volne, čevljarstvom, kovaštvom, izdelava suhe robe in čipk. Žito so mleli v treh mlinih v Pečniku, ki pa so že dolgo opusteli in razpadli. Zadnja desetletja so prinesla zaposlovanje v dolini na idrijskem ali žirovskem, kmetijstvo so posodobili in modernizirali. Ledinci vsako leto praznujejo Jakobovo nedeljo, ki je posvečena njihovemu patronu sv. Jakobu, katerega cerkev se omenja že leta 1540. Oltarno podobo svetnika pa je naslikal slikar Janez Šubic leta 1877.

Dobra dva kilometra južno od mesta Idrija leži kraški vodni izvir, Divje jezero, ki je urejen kot muzej v naravi in leži pod prepadnimi stenami severnega roba Črnovrške planote. Poznan je po tem, da se ob obilnem deževju vodna gladina lahko dvigne do treh metrov in takrat jezero dobesedno bruha. Jezernica, najkrajša reka na svetu, ki izvira v jezeru pa se po 55 m izliva v sosednjo Idrijco. V sušnih obdobjih pa reka skoraj usahne. Divje jezero z najožjo okolico se ponaša z izjemnim rastlinskim in živalskim svetom, kjer v jezerski kotanji živijo drobne podzemeljske živalice s človeško ribico. V okolici pa se nahaja 150 vrst praprotnic in semenk, zato je razumljivo, da jezero vseskozi privablja domače in tuje botanike. Podzemeljski rov, ki se spušča pod steno jezera je bil raziskan do globine 160 m.

Pot od Divjega jezera ob Idrijci in kasneje Belci nas pripelje do vodnih pregrad klavž, ki so bile pozidane v drugi polovici 18. stoletja in so služile za plavljenje velikih količin lesa, ki ga je rudnik živega srebra v Idriji nujno rabil za svoje nemoteno delovanje.

Darko Viler, prof.

TPL_OBCINA_ADDITIONAL_INFORMATION

Uradne ure

Uradne ure v občinski upravi:

  • v ponedeljek od 8. do 12. ure in od 13. do 15. ure,
  • v sredo od 8. do 12. ure in od 13. do 17. ure,
  • v petek od 8. do 12.30 ure

Uradne ure v sprejemni pisarni občinske uprave Občine Idrija:

  • v ponedeljek, torek, četrtek od 8. do 12. ure in od 13. do 15. ure,
  • v sredo od 8. do 12. ure in od 13. do 17. ure,
  • v petek od 8. do 12.30 ure
Občina Idrija
Mestni trg 1
5280 Idrija

tel.: 05 37-34-500
fax: 05 37-34-531
e-pošta: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
spletna povezava: www.idrija.si 

Matična št.: 5880068
Davčna št.: 20497423
TR: SI56 0123 6010 0014 725

iobcinaidrija turizemsoutheast europegeoparkcamis-logolas-knjiznica

© 2017 Občina Idrija  |  Pravno obvestilo  |  Kontakt  |  Avtorji 1