#SpoznajmoObčinoIdrija 39 – NEBEŠKI OČE

Ste morda tudi vi v novo leto vstopili »po idrijsko«, z žlikrofi za kosilo? Ko govorimo o žlikrofih in dobrih kosilih, v Idriji pogosto pomislimo tudi na Franca Lapanja, ki je večini znan pod vzdevkom Nebeški oče.

Franc Lapanja se je kot najstarejši otrok rudarja Jerneja Lapanje in gospodinje Julijane rodil leta 1924 v Kanomlji, pri osmih letih pa so se z družino preselili v Idrijo. Po končanem šolanju se je zaposlil kot trgovski vajenec, po služenju vojaškega roka pa se je kot referent za trgovino zaposlil na Mestnem okraju. V gostinstvo se je podal leta 1955, sprva kot »preddelavec«, nato pa se je po prigovarjanju prijateljev v 60. letih prijavil na razpis za delovno mesto direktorja gostilne Pod gradom, kot se je takrat uradno imenovala znana idrijska knapovska gostilna.

Ob prevzemu posla je najprej preuredil lokal: v kletnih prostorih je uredil kuhinjo, gostinski prostor razširil na celotno pritličje, v zgornjem nadstropju pa pridobil prostor, ki je služil kot prostorna soba za poročne pogostitve in zunanja terasa. Gostilni je vrnil staro, predvojno ime – Nebesa – in jo s pomočjo družine vodil dobrih 26 let, zato se ga je oprijel vzdevek Nebeški oče.

Prenovil je tudi jedilnik in kot prvi v ponudbo vključil tradicionalne idrijske žlikrofe, ki jih do tedaj zaradi zahtevne priprave in strežbe razen v domačih kuhinjah ni bilo mogoče dobiti. Stregli so jih ob sredah in nedeljah, vmes po naročilu, vedno pa le sveže izdelane in gostilna je prav po njih zaslovela daleč naokrog ter tako postala zaščitni znak in blagovna znamka Idrije. Izdelali so kar okrog 3000 žlikrofov na dan, kar je zadostovalo za 100 porcij, v 26 letih delovanja pa postregli preko 9 milijonov žlikrofov. Ste bili tudi vi deležni kakšnega?

(Vir: Danila Zalatel: LAPANJA, Franc. (1924-2015). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020; Dnevnik: Nebeški oče prisega na sveže žlikrofe.)