- O OBČINI
- OBČINSKA UPRAVA
- ORGANI OBČINE
- E-OBČINA
- NOVICE IN OBJAVE
- KONTAKTI
- TURIZEM
Dediščina živega srebra. Almadén in Idrija
Vedoč, da vpis na UNESCO Seznam svetovne dediščine prinaša mnoge prednosti in pomembno prispeva k prepoznavnosti destinacije, je bila odločitev, da skušamo nanj uvrstiti tudi izjemno idrijsko dediščino, dokaj lahka. Morda je bilo dobro, da se na začetku nismo povsem zavedali, kako obsežno delo nas čaka, a ko smo bili enkrat na poti, jo je bilo treba nadaljevati, pri čemer smo imeli veliko srečo, da je bila za pripravo dosjeja izbrana delovna skupina, ki je bila izzivu kos.
Glede na to, da je bila nominacija zastavljena skupaj z Almadénom iz Španije in San Luis Potosíjem iz Mehike, je bilo poleg ostalih problemov potrebno obvladovati tudi veliko krajevno oddaljenost nosilcev projekta.
Kljub vsem problemom je Občina Idrija – poleg županove spodbude je bila zelo pomembna tudi podpora občinskega sveta – projekt podpirala in bila njegova gonilna sila. Glavno breme je torej padlo na Občino Idrija, občinsko upravo in delovno skupino, ki je na projektu delala, pa tudi na lokalno prebivalstvo, ki je s svojo podporo in sodelovanjem odločilno pripomoglo, da je nominacija uspela in je bila dediščina živega srebra Almadéna in Idrije leta 2012 vpisana na Seznam svetovne dediščine.
Občina Idrija je projekt podpirala tudi finančno in ga bo še naprej, čeprav se zavedamo, da bodo učinki vpisa vidni šele na dolgi rok. Kako in koliko bodo v okolju vidni, pa je odvisno predvsem od tega, kako bomo, ne le lokalna skupnost, temveč tudi gospodarske družbe, posamezniki in samostojni nosilci dejavnosti, znali izkoristiti priložnosti, ki jih odpira umestitev na prestižni seznam.
Skrb za dediščino, ki je priznana in cenjena v svetovnem merilu, je velika odgovornost za lokalno skupnost, zato je pri tem nujna tudi pomoč države in vseh partnerjev, ki so v ta projekt vključeni.
Zbrali smo dovolj poguma, da smo se zahtevnega projekta lotili, in dovolj znanja, da smo ga z vpisom na Seznam svetovne dediščine uspešno zaključili, zato sem prepričan, da bomo zmogli tudi dovolj energije, da bomo vpis upravičili. Ne le zaradi vpisa samega, ampak predvsem zaradi spoštovanja do izjemne dediščine naših prednikov, ki smo jo zavezani ohranjati in predstavljati svetu.
Bojan Sever
Župan Občine Idrija
IDRIJSKA DEDIŠČINA NA POTI DO UNESCA
Pot spomenika ali spomeniškega območja na Unescov Seznam svetovne dediščine se prične veliko prej, kot se ga vpiše na Poskusni seznam in se začne pisati dosje nominacije. Predpogoj za začetek kandidature je ohranjena kakovostna dediščina, ki mora biti zaščitena na najvišjem nivoju v skladu z zakonodajo države, primerno varovana, upravljana in dostopna javnosti. Nadalje je v postopku nominacije potrebno dokazati in utemeljiti njene izjemne univerzalne vrednote ter celovitost oz. avtentičnost, izpolniti pa je potrebno tudi nekatere druge kriterije, ki jih eksplicitno navajajo Operativne smernice za izvajanje Konvencije o svetovni dediščini.
Vpis idrijske dediščine na UNESCO Seznam svetovne dediščine moramo v prvi vrsti razumeti kot priznanje lokalni skupnosti, da je v preteklih letih in desetletjih ustrezno poskrbela za ohranitev dediščine ter njeno varovanje, upravljanje in prezentacijo. Sama že tri desetletja delam na področju dediščine. Dodobra poznam razmere in zgodovinski razvoj strokovnih ustanov in služb za nepremično in premično dediščino v slovenskem prostoru. Zanesljivo trdim, in nisem edina, da je Idrija že zelo zgodaj prepoznala pomen in potencial kulturne dediščine in med prvimi »na periferiji« 21. januarja 1953 ustanovila muzej – Mestni muzej Idrija. Naloge, ki jih je že pred tem opravljal Pripravljalni (1950) in kasneje Muzejski odbor (1951–1953), so povedne in za današnje stanje idrijske tehniške dediščine odločilnega pomena. Člani odbora so skupaj z zunanjimi sodelavci najprej pripravili seznam starih rudniških strojev, naprav, orodij in opreme v Jožefovem jašku ter jaških Frančiške in Inzaghi, prebiralnici, topilnici, elektrostrojnem obratu in mizarnici, ki bi jih veljalo ohraniti. Odbor je nato zaprosil upravo rudnika, da z izbranimi predmeti ravna kar se da skrbno in naj jih sproti obvešča o morebitni demontaži ali odstranitvi druge opreme. Evidentirali so makete, načrte, karte, opise, fotografije o rudniku, zbirali etnološke predmete in podatke o idrijski rudarski hiši, predmete notranje opreme, uredili geološko in mineraloško zbirko nekdanje realke. Vse to in ekipa zavednih, osveščenih idrijskih rudniških strokovnjakov in kulturnih delavcev je bila dota muzeju ob njegovi ustanovitvi ter popotnica za naprej. Obenem je bila s tem začrtana pot lokalne skupnosti, mesta Idrije in njenih prebivalcev, ki je po šestdesetih letih strokovnega, vztrajnega in kontinuiranega dela pripeljala do vrha – do vpisa dediščine živega srebra na prestižni seznam dediščine vsega človeštva.
Pot je bila dolga in zahtevna. Na trenutke se je zdelo, da smo obtičali na mestu, da dediščine ne uspevamo dovolj hitro obnavljati, da smo izgubili katerega od pomembnih objektov, da imamo veliko premalo denarja idr. Nikoli pa nismo pomislili, da ne znamo ali ne zmoremo. Med najpomembnejše dosežke moremo šteti:
Leta 1954 muzej prevzame upravljanje gradu in si tam uredi delovne prostore in razstavišče, istega leta že stoji prva razstava. V letih 1958 in 1959 je na grajsko dvorišče postavljena zbirka ohranjenih rudniški strojev in naprav. Na objektu stalno potekajo obnovitvena dela; leta 1989 se začne njegova temeljita obnova. Gradu vrnemo podobo iz srede 18. stoletja. V prenovljenih prostorih postavimo celostno in sodobno zasnovano razstavo »Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije«.
Leta 1954 je bila kamšt kot prvi muzejski objekt predana na ogled javnosti, a so se na njej že kazale nevarne poškodbe – posledice premikanja hribine v ozadju. Grozilo je, da se bo spomenik porušil. Leta 1971 je bil problem ustrezno rešen. Stavbo kamšti so fizično ločili od hribine Smukovega griča in preprečili nadaljnjo škodo. Denarja za sanacijo pa ni bilo. Šele 1991 smo lahko pričeli s celovito obnovo in jo zaključili 1994. Ob odprtju spomenika za oglede javnosti smo zapisali: »Idrijska kamšt se ponovno vrti!«
Resna sanacija klavž na Idrijci in Belci, ki so obratovale do 1926. leta, je potekala šele med letoma 1980 in 1990. Sanirani so bili konstrukcijski elementi pregrad, obnovljena so bila ostrešja. Žal se je poskus revitalizacije klavž na Idrijci »izjalovil«. Zajezitev za potrebe male hidroelektrarne v podslapju klavž je okrnila integriteto spomenika. Napaka še ni odpravljena, so pa na podobnih izhodiščih strokovno korektno obnovljene Kanomeljske klavže (2005), kjer je rekonstruiran tudi mehanizem za odpiranje klavžnih vrat.
Od leta 1959 na grajskem dvorišču razstavljeni rudniški stroji in naprave so si po več kot treh desetletjih kljubovanja vremenskim razmeram končno prislužili ustrezne razstavne prostore na območju jaška Frančiške. 1992 smo tam odprli tehnični oddelek muzeja s 14 restavriranimi eksponati, 1998 smo ga dopolnili še s 7 in vsem skupaj leta 2010 dodali »in situ« prezentirano črpalko Kley.
Rudnik živega srebra Idrija je s skrbjo za ohranjanje dediščine vztrajal vse do zaprtja. Poskrbel je, da je ohranjen obsežen jamski del in številni objekti na površju, ki so še vedno v njegovem upravljanju. Antonijev rov je reprezentativni del rudniškega podzemlja, usklajenega ustroja narave in dela človeških rok. Leta 1994 so muzejsko urejen Antonijev rov odprli kot prvi slovenski turistični rudnik.
Leta 1990 je Idrija veličastno praznovala 500-letnico odkritja živega srebra in začetek svojega razvoja. V ta namen je Občina Idrija sprejela večletni program dejavnosti, ki je poleg razstav, prireditev in objav strokovne literature vključeval tudi sistematično spomeniškovarstveno delo na objektih kulturne dediščine. V okviru tega programa so se obnovili trgi, ulice ter številne stavbe v ožjem in širšem območju mestnega jedra.
Spoštovani prebivalci Idrije, dediči zapuščine večstoletnega rudarjenja z živim srebrom! Spoštovani raziskovalci dediščine živega srebra!
Dediščina živega srebra, vpisana na UNESCO Seznam svetovne dediščine, zajema dediščino rudnika in rudarjenja v najširšem pomenu te besede: rudišče, rove, jaške, industrijske stavbe, profano in sakralno arhitekturo. Na prvem mestu velja izpostaviti Antonijev rov – v muzej urejeno rudniško podzemlje, grad Gewerkenegg – nekdanjo rudniško upravno stavbo in danes domovanje enega najboljših evropskih muzejev industrijske in tehniške dediščine, jašek Frančiške z obnovljenimi rudniškimi stroji in napravami, kamšt, topilnico, klavže, rudniško žitno skladišče in rudniško gledališče, idrijsko rudarsko hišo, staro mestno jedro …
Vpis dediščine živega srebra na UNESCO Seznam svetovne dediščine je zaveza Idrije, da za dediščino tudi vnaprej skrbi vsaj tako zavzeto kot doslej in z njo ustrezno upravlja, kar pomeni, da skupaj s partnerji iz Almadéna vzpostavi sistem, ki bo učinkovit na obeh lokacijah vpisanega območja.
Vpis nam nalaga, da učinkovito poskrbimo za informiranje in ozaveščanje javnosti, tudi domačinov, o izjemni vrednosti dediščine živega srebra in o vlogi, ki jo je Idrija odigrala v svetovni zgodovini, ter okrepimo zavedanje, da je Idrija skupaj z Almadénom v novem veku pomembno sooblikovala vso svetovno zgodovino. V teh dveh rudnikih pridelano živo srebro se je v južnoameriških rudnikih srebra in zlata od srede 16. stoletja uporabljalo v procesu amalgamacije, s čimer so se izjemno povečale količine teh žlahtnih kovin na trgu ter direktno ali posredno spodbujale razvoj gospodarstva in omogočale razcvet znanosti, umetnosti oz. kulture nasploh na obeh straneh Atlantika.
Vpis za Idrijo pomeni tudi veliko priložnost. Priložnost, da postane prepoznavna na svetovnem turističnem zemljevidu, in priložnost, da znanje, ki ga ima v zvezi z živim srebrom in v zvezi z varovanjem, ohranjanjem in prezentacijo industrijske dediščine, ponudi drugim.
Nazadnje je vpis na seznam tudi priznanje vsem, ki smo si že leta 1994 prizadevali za ta vpis, in nam, ki smo se kot »delovna skupina« v zadnjih letih trudili z oblikovanjem in pisanjem dosjeja nominacije.
Ob vsem navdušenju, ki nas je ob preplavilo 30. junija 2012 ob objavi odločitve Unescovega Odbora za svetovno dediščino, da se »Dediščina živega srebra. Alamdén in Idrija« vpiše na UNESCO Seznam svetovne dediščine, pa smo si dejali: »No, pravo delo se zdaj šele začenja«.
Srečno!
Ivana Leskovec
Direktorica Mestnega muzeja Idrija
