#SpoznajmoObčinoIdrija 78 – SPODNJEIDRIJSKI OBRTNIKI NEKOČ

Trenutno potekajo Dnevi evropske kulturne dediščine (DEKD), ki so letos posvečeni redkim in dragocenim znanjem, spretnostim in poklicem. Na nek način se jim pridružujemo tudi v naši rubriki, ko predstavljamo del spodnjeidrijske zgodovine – njene obrtnike. Ste vedeli, da je v Spodnji Idriji nekoč deloval knjigovez? Kaj pa to, da je mesnico vodila ženska roka? Da so Spodnjeidrijčani nekaj časa lahko hrano kupovali kar pri Božičku? Več o tem v nadaljevanju.

Včasih je bilo pomembno, da so bila naselja čim bolj samooskrbna, zato so se tudi v manjših krajih razvijale številne obrtniške dejavnosti. Delovanje obrtnikov je od leta 1883 dalje določal Obrtni zakon, v Idriji pa so na prelomu 19. in 20. stoletja delovala različna društva oziroma zadruge, v katerih so se obrtniki združevali (trgovska, rokodelska, krčmarska itn.). Pomembni sta bili tudi društvi s poslovalnicama v Spodnji Idriji: Občno konsumno društvo ter Krščansko gospodarsko društvo.

Med najštevilčnejšimi obrtniki so bili v Spodnji Idriji gostilničarji in trgovci, svojo obrt pa so tam opravljali tudi peki, čevljarji, lončarji, vrtnarji, knjigovez, mizarji, strojarji. Hiše oziroma poslopja, v  katerih so delovali, so običajno dobila domače poimenovanje (denimo Pr' Tinčonu, Pr' Mikšu, Pr' Kromarju, Pr' Mesarju ipd.). V nadaljevanju predstavljamo le nekaj zanimivosti iz spodnjeidrijskega obrtniškega življenja v 20. stoletju, ki so povzete iz pisnih virov, pa tudi ustnih pripovedovanj.

S pečarstvom in lončarstvom so se ukvarjali kar pri štirih hišah in pri enem izmed obrtnikov so se lončarski izdelki izdelovali še po drugi svetovni vojni, ko so dobavljali tudi čepe in druge izdelke za potrebe rudnika. V kraju je deloval mizarski mojster – 'tišler' Kogej in čeprav so pohištvo lahko naročali le premožnejši, dela ni zmanjkalo. Njegove obrti so se priučili sinovi, hčere pa so se izučile za 'mujškre' (šivilje).

Kot smo omenili, je na področju Spodnje Idrije svojo obrt izvajalo tudi več gostilničarjev in trgovcev, »na Vas« pa je svoje prostore imela Božičkova gostilna in trgovina z mešanim blagom. In če so v Idriji nekoč imeli prav svojega Papeža, so se Spodnjeidrijčani lahko pohvalili s svojim Božičkom – tako se je namreč pisal gostilničar, ki je posle prevzel leta 1908. Kaj pa če je kdo pregloboko pogledal v kozarec? V gostilni Pr' Štefetu, katere upravljanje je leta 1924 prevzel trgovec Žakelj, je bila ob južni fasadi terasa, ki so ji rekli 'kazina', pod kazino pa so bili zapori, kamor so zaprli kakšnega pijanca. Po letu 1920 je v vasi obratovala tudi kavarna, ki je poskrbela za bolj »fino« postrežbo, v ponudbi pa so poleg kave imeli vampe, kaj sladkega, vino, kakšen liker ali žganje ter čaj.

Zanimivo je bilo tudi v pekarni, saj je pek zjutraj najprej spekel kruh za prodajo, nato pa je še malo podkuril in v peči spekel kruh, ki so ga doma zamesile gospodinje, ga opremile z listkom in odnesle k peku. Kaj pa mesnica? Zanimivo je, da je tu glavno vlogo imela ženska, ki se je v te konce priselila iz Hotedršice in je bila sposobna poslovna ženska, hkrati pa je tudi sama delala v mesnici.

V Spodnji Idriji je ob prelomu 19. in 20. stoletja deloval tudi knjigovez, o katerem sicer ni znano veliko, vemo pa, da se je poleg vezave knjig ukvarjal tudi s slikarstvom in bil velik svetovljan. Njegov zanimiv poklic bodo v okviru letošnjih DEKD spoznavali tudi spodnjeidrijski otroci v vrtcu in osnovni šoli.

Vir: Grošelj, L.: Način življenja obrtnikov v Spodnji Idriji od sredine 19. stoletja do 2. svetovne vojne in zasnova virtualnega muzeja.